Feministični ogled Ljubljane

V četrtek, 16.10.2025, smo se pri predmetu prof. Milice Antić Gaber Spol v edukaciji udeležile_i feminističnega ogleda Ljubljane, ki ga je, po srečnem naključju, vodila ena izmed naših študentskih kolegic sociološkega oddelka, Nika Gradišek. Zbrale_i smo se na Gornjem trgu, od koder smo skupaj začeli podoživljati zgodbe žensk, ki so s svojim delom, znanjem in pogumom pomembno vplivale na razvoj slovenske družbe, a so tekom zgodovine ostale potisnjene v ozadje.

Prvi postanek je bil pred prvo mestno dekliško šolo, ki jo je vodila Marija Wessner. Bila je izjemna učiteljica, ki je verjela, da mora izobrazba postati orodje za emancipacijo žensk. Zavzemala se je za to, da bi izobraževanje žensk postalo enakovredno delu moških ter da bi znanje odprlo pot do njihove poklicne in družbene uveljavitve.

Naslednji postanek je bil ob stavbi, kjer je nekoč delovala prodajalna dežnikov, ki jo je, skupaj z možem, ustanovila Josipina Vidmar– podjetnica, trgovka in aktivistka, ki je s svojim delom dokazovala, da lahko ženska uspešno vodi podjetje v času, ko to še ni bilo družbeno sprejemljivo. Nekaj korakov naprej smo se ustavile_i še pred domom Lily Novy, ene najvidnejših slovenskih pesnic, ki je s svojo poezijo presegala čas in družbene okvire svojega obdobja.

Pot nas je nato vodila čez Ljubljanico, nad katero bdi poganska boginja Ekvorna, simbol moči in naravne ženskosti. Ogled smo nadaljevale_i pred Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU), kjer smo izvedeli, da je med 73 rednimi člani le 8 žensk – kar kaže na to, da se ženske še vedno soočajo s številnimi ovirami na poti do najvišjih položajev. 

Posebej zanimiv je bil tudi postanek pred Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK), kjer smo izvedele_i, da naj bi pri zasnovi in oblikovanju stavbe arhitektu Jožetu Plečniku pomagala – ali po nekaterih virih celo samostojno prispevala pomembne arhitekturne rešitve – njegova asistentka Gizela Šuklje. Ta podatek odpira pomembno vprašanje, kako pogosto se delo žensk skriva za imeni moških ustvarjalcev.

Med ogledom smo tako spoznali številne zgodbe žensk, ki so s svojim delom, pogumom in ustvarjalnostjo soustvarjale kulturno, znanstveno in družbeno podobo Ljubljane. Kljub temu je, kot smo izvedelie_i, v celotnem mestu le osem kipov žensk, kar jasno ponazarja, kako malo prostora jim je bilo v zgodovini namenjenega v javnem in simbolnem prostoru. Ogled Ljubljane skozi feministično perspektivo nam je omogočil, da smo mesto doživele_i drugače – kot prostor, kjer se zgodovina žensk šele začenja zapisovati. Spoznale_i smo, kako pomembno je, da se njihove zgodbe ohranjajo, raziskujejo in vključujejo v izobraževalni proces, saj prav s tem gradimo bolj enakovredno in vključujočo družbo.

Lana Rajer